Islandija - 3.del

Tretji dan smo večinoma preživeli v avtobusu, saj smo morali premagati veliko razdaljo med Reykjavikom na JZ otoka in Akureyrijem, ki leži na severu Islandije. Na Islandiji nimajo avtocest, vendar so ceste razmeroma prazne in tudi zelo lepe. Prav tako tam ni železnice.

Vmes smo se nekaj krat ustavili, da smo si ogledali ogrado z islandskimi konji

ter se povzpeli na prvi krater Grabok, ki je eden od treh na tem območju.

Našli smo brezovčke in lisičke, ki so zvečer pristali v naši večerji. 

Pozno popoldan so prispeli v Akureyri, drugo največje mesto na Islandiji, kjer smo se nastanili v hostlu. Ta dan je bila ravno naša ekipa zadolžena za pripravo večerje. Eden izmed čarov tega potovanje je bila ravno skupinska kuharija. Razdeljeni smo bili v tri ekipe in vsak dan je bila ena izmed ekip zadolžena za pripravo skupinskega zajtrka in večerje. Tako smo prihranili na času, ki bi ga sicer vsak posameznik porabil za pripravo jedi, jedli smo raznoliko, prihranili tudi pri nabavi sestavin, glavno pa je bilo, da smo se v tem času tudi družili ter se tako še bolj povezali med sabo.

Akureyri leži čisto v notranjosti največjega islandskega fjorda Eyjafjördur, ki v dolžino meri 60 km. 

Zvečer smo se z ladjo odpeljali gledat kite. Ker so kite ta dan opazili zelo blizu ustja fjorda, smo se do točke, kjer smo jih zagledali, vozili okoli tri ure. 

Na ladji je bilo izredno mrzlo in še sreča, da imajo na voljo tudi ogrinjala, da smo se lahko v njih zavili, saj kljub temu, da sem imela na sebi veliko oblačil, še vedno ni zadostovalo. Tik preden smo zagledali kite, je začelo še deževati. Kita je v objektiv zelo težko ujeti, saj je čas, ko pokuka iz vode izjemno kratek, zato se na spodnji sliki vidi le malo črno piko sredi morja.

V času, ko sem bila na Islandiji, je dan trajal od 3. ure zjutraj pa približno do pol polnoči. Vendar tudi takrat, ko sonca ni, ni bilo popolne teme temveč le mrak. Za orientacijo, zgornja fotografija je bila posneta nekaj čez 11. uro zvečer.

Zaradi slabih vremenskih pogojev so nas potem z ladjo zapeljali le do najbližjega mesteca, od tam dalje pa z avtobusom. Kljub temu, da je bila noč, zunaj ni bilo prave teme in ob poti sem videla krave, ki so se še kar pasle.

Občutek guganja pa je trajal še celo noč.