Islandija - 6. del

Šesti dan smo se prebudili v čudovito, sončno jutro. Ta dan smo ponovno veliko presedeli v avtobusu, pa ne zaradi razdalje, ki bi jo bilo potrebno premagati, temveč zaradi ceste po kateri smo se večino dneva vozili. Cesta je bila makadamska, v slabem stanju, tako da smo po njej napredovali le z 20 km/h.

Pa začnimo po vrsti. Po zajtrku smo se iz Reykjahlida odpeljali proti čudoviti ribiški vasici na severu Islandije, Husaviku. Kulisa v Husaviku je kot v pravljici - zaliv z ribiškimi barkami, na drugi strani zaliva pa se vzpenjajo (poleti) zasneženi hribi.

Iz Husavika smo se zapeljali še nekoliko bolj proti severu, kjer smo s pečin opazovali ptice lundije oz. puffine (vrsta njorke), na žalost le od daleč, saj je bila pečina visoka, vse ptice pa so plavale na vodni gladini.

Zanimivo je tudi, da je včasih vladalo veliko zanimanje, za lastništvom severnih predelov, saj še danes v te zalive prinese hlodovino, ki jo odplavi iz Rusije ali Skandinavije in je potem vsestransko uporabna. Islandija namreč nima lesa, saj so gozdove že zdavnaj posekali, da so si zagotovili les za kurjavo (preden so v ta namen pričeli uporabljati geotermalno vodo) in material. V zadnjem času so sicer začeli s pogozdovanjem, vendar so vsa drevesa zelo nizka. Obstaja celo pregovor na to temo: če se na Islandiji izgubiš v gozdu, moraš samo vstati.

Naslednji postanek  je bil namenjen kanjonu Asbyrgi, ki ima obliko podkve. Po mitološkem izročilu naj bi kanjon nastal, ko se je Odinov krilati konj z eno od svojih osmih kopit dotaknil zemlje. Dejstvo pa je, da je kanjon nastal ob katastrofalnih poplavah po taljenju snega na področju največjega islandskega ledenika Vatnajokull. Več jezer, ki so se formirala v bližini treh delujočih vulkanov, se je zaradi tektonskih premikov v rekordnem času izpraznilo in voda je z izjemno močjo drla proti severu otoka ter izdolbla kanjon reke Jokulsa in Asbyrgi. Reka Jokulsa, je od takrat svojo strugo premaknila in sedaj teče približno 2 km bolj vzhodno.

In med tem, ko so se drugi le ležerno sprehajali po potkah Asbyrgija, sem se jaz sladkala z islandskimi borovnicami.

In potem je sledila mukotrpna vožnja do slapu Dettifoss na reki Jokulsa. Dettifoss velja za najmogočnejši slap v Evropi, saj ima največji pretok vode. Glede lepote pa ne sodi ravno v vrh, saj je zaradi delcev, ki jih nosi s seboj, sivkaste barve.

Le slabe pol ure hoda naprej se spušča na reki Jokulsa še slap Selfoss, ki je po mojem mnenju (ne upoštevajoč barve vode) veliko lepši od Dettifossa. Zaradi časovne stiske je vodič slap Selfoss zatajil, ker pa sem videla smerokaz, ki je kazal pot proti njemu, sva z Matejo vseeno skočili še do tja. Pogled nanj je poplačal vse hitenje do tja in nazaj.

Naslednji dobri dve uri smo ponovno prebili na avtobusu drdrajoč po makadamski cesti in pozno popoldne prispeli v mestece Reydarfjordur ob istoimenskem fjordu na vzhodu Islandije, kjer smo prenočili v letos odprem hostlu.