sreda, 24. september 2014

Islandija - 2.del

Tudi drugi dan smo se na Islandiji prebudili v deževen dan. Zaradi dežja je vodič dnevni program nekoliko prilagodil, tako da smo si ogledali malo več muzejev, kot je bilo načrtovano. Z avtobusom smo se odpeljali proti JZ obali.

Prvi postanek je bil v geotermalni elektrarni. Vsega skupaj je na Islandiji 6 takšnih elektrarn. Da bi prišli do vroče vode, so morali izkopati vrtino, globoko 3 km. Iz vrtine črpajo vodo, ki ima 300 stopinj, ker pa je voda pod visokim pritiskom, je ostala v tekočem stanju. V elektrarni se ločita voda in para. Vročo vodo porabijo za ogrevanje ter za vročo vodo (ki prav grdo smrdi), paro pa porabijo za pridobivanje elektrike. Za obiskovalce imajo pripravljen filmček, s katerim je prikazan potek delovanja geotermalne elektrarne ter tudi simulacijo potresa.

ena izmed turbin
Od tam smo se odpeljali proti muzeju v katerem je prikazana ena izmed islandskih sag. Muzej skupaj s svojim možem vodi Slovenka, ki tam prebiva že kakšnih 15 let. Prepričani smo bili, da bo vesela avtobusa slovenskih turistov ter da nas bo popeljala po razstavi, vendar nas je gladko zavrnila, češ da so ob razstavljenih predmetih angleški in nemški napisi. 


V drugem delu muzeja je šivalnica, kjer prostovoljke vezejo sago. Delo poteka že dve leti in ravno toliko naj bi še potrebovali, da bo slika v celoti zaključena.

skica

Od tu smo se odpeljali proti naslednjemu muzeju Skogar, ki v sebi združuje tri muzeje - muzej na prostem, kjer smo si ogledali hiše, krite s travo, zbirko predmetov z vse Islandije ter muzej telekomunikacij in vozil.

Muzej na prostem predstavlja nekaj hiš, kritih s travo, ki je v hišah ohranjala toploto ter še nekaj drugih tradicionalnih hišk, cerkvico in šolo.


Ne smejo pa manjkati niti hiške, namenjene palčkom. Palčke na Islandiji jemljejo zelo resno. V kraju Selfos so pred leti želeli povečati bolnišnico, vendar je zemljišče, na katerem so želeli zgraditi prizidek, pripadalo palčkom. Župan mesta je poklical gospo, ki ima dar, da se lahko pogovarja s palčki, da bi se z njimi dogovorila, naj to zemljišče zamenjajo za drugo, saj je prebivalcem zelo pomembno, da se bolnišnica poveča. Pogajanja s palčki so bila uspešna in bolnišnico so lahko dogradili. Zgodbe pravijo, da so tisti, ki so brez dogovora gradili na zemljiščih, kjer so prebivali palčki, doživeli marsikatero nesrečo. Znan je tudi primer gradnje ceste, ki bi morala biti zgrajena naravnost, pa so zaradi zemljišča palčkov tam zavili ter potem ponovno gradili naravnost. Le da bi se izognili palčkovemu gnevu.


Drugi del je zajemal vse mogočo zbirko predmetov iz življenja Islandcev.



V tretjem delu pa si je bilo mogoče ogledati zbirko telekomunikacijskih predmetov, od najstarejših central in telefonov do mobitelov ter zbirko starih vozil.



Nedaleč stran od muzeja je slap Skogafoss (foss = slap), ki je bil prvi izmed mnogih, ki smo si jih ogledali. Do njega smo se napotili kar peš ter se potem po 425 stopnicah povzpeli do razgledne ploščadi, ki je postavljena ravno ob točki, kjer se rečica prelije v slap.



Ob povratku v Reykjavik pa smo se ustavili še ob slapu Seljalandsfoss, ki je baje edini na Islandiji, kjer se lahko sprehodimo tudi za slapom. Žal je takrat ponovno deževalo, tako da smo sprehod izvedli zelo na hitro.



Ta slap je baje najlepši ob popoldanskem soncu, ko se sončni žarki uprejo v prelivajočo vodo in ustvarjajo čudovito mavrico, slap pa zasije v zlatih barvah. 

ponedeljek, 22. september 2014

Islandija

Islandija je dežela ledu, ognja in vode. Je tudi dežela, v kateri verjamejo v palčke in trole. Njen čar ni v bogati arhitekturi, pravzaprav je arhitekt, ki nas pritegne, da jo obiščemo, narava. Toliko vode, slapov, ognjenikov in ostalih vulkanskih pojavov težko najdemo tako na kupu, kot ravno na Islandiji.
Kljub temu, da nisem ravno ljubitelj nizkih temperatur, sem se letos spomladi odločila, da poletni dopust preživim na Islandiji in nikakor mi ni žal. 
Potovanje je trajalo 12 dni, od tega je bilo polnih 10 dni namenjenih raziskovanju same Islandije.


Prvi dan je bil namenjen spoznavanju glavnega mesta Reykjavik. Priznati moram, da me mesto samo ni prav očaralo, saj razen znamenite cerkve Hallgrímskirkja v obliki orgel, drugih arhitekturnih znamenitosti tam ni. Pred cerkvijo stoji kip islandskega vikinga Leifa Erikssona, ki je prvi obiskal Ameriko. Lastijo si ga tako Islandci kot tudi Norvežani.


Ogledali smo si tudi rezidenco, v kateri sta se leta 1986 srečala ameriški predsednik Reagan in predsednik Sovjetske zveze Gorbačov. Hiša ni znana le po tem, temveč pravijo, da se v njej pojavlja duh deklice, ki je pred dolgimi leti živela v njej. Mi smo jo čakali, vendar se nam ni oglasila ;)



Trole in palčke večkrat uporabijo tudi v komercialne namene, tako kot so tile na njihovi najbolj trgovski ulici:

Peš cona je od prometnice ločena s prisrčnimi kolesi:


Sem že omenila, da je na Islandiji tudi sredi julija mraz? Ta dan je bilo zelo hladno, saj je poleg dežja, tudi močno pihalo, tako da mi je kakšnih 5x obrnilo dežnik, dokler ga nisem kar zaprla, saj dosti koristi od njega ni bilo. Dež na Islandiji je bolj v obliki prša, zato je veliko bolje od dežnika imeti nepremočljivo jakno s kapuco, ki jo po dežju preprosto otreseš in greš dalje. Ne pomnim, da bi kdaj že imela sredi poletja na sebi 6 slojev oblačil, pod kavbojkami pa še zimsko spodnje perilo ter na glavi kapo. Vendar šele to je bilo dovolj, da sem se ogrela.

ponedeljek, 8. september 2014

Cvetoča veja

Več kot dva meseca je minilo od moje zadnje objave. Ne, ne bom napisala, da sem v tem času ustvarjala in da sem bila le toliko lena, da se mi ni dalo ničesar objaviti. V vsem tem času dejansko nisem ustvarila prav ničesar. Enostavno je čas tekel, na momente prehitro, ponovno sem se posvetila kolesarjenju, obiskala sem Islandijo (če se mi bo dalo, bom enkrat v prihodnosti objavila kakšno fotko), dogajalo se je poletje (kolikor ga je glede na vreme sploh bilo). In že je tukaj jesen. 

Tako sem včeraj po dolgih dveh mesecih spet sedla za svojo ustvarjalno mizo in naredila čestitko knjigico s cvetočo vejo. 


Morda pa me zdaj le ponovno zagrabi ustvarjalna žilica. Ampak, dokler bo zunaj kolikor toliko lepega vremena in ne bo premrzlo, bo kolo imelo prednost.