Danes minevata natanko 2 leti odkar sem se vrnila s potepanja po Islandiji. Temu ne bi niti posvečala toliko pozornosti, če mi včeraj kolega ne bi rekel, da ga je ravno kar iz Reykjavika klicala tašča, da ga je vprašala, koliko je ura pri nas ;) Na Islandiji je dve uri manj kot pri nas.
In tako so se vrnili spomini, pomagale pa so mi tudi objave na blogu, ki sem jih objavljala konec septembra in v začetku oktobra 2014. Na tej povezavi boste našli
prvi del. In tako sem ugotovila, da sem "obdelala" le šest od desetih dni.
Torej, sedmi dan smo se na vzhodni obali v mestecu Reydarfjordur zbudili v deževno in megleno jutro. Za začetek smo si ogledali še en slap, kaj pa drugega, ter se nato odpravili dalje. Na vzhodni obali je kar precej fjordov, ki pa jih ravno zaradi omenjene megle nismo kaj dosti videti. Krivec za meglo, ki se je prikradla v ta konec Islandije, so bile "visoke" temperature na severu otoka v prejšnjih dneh, ko so dosegle celih 18 stopinj.
Prvi postanek tega dne smo opravili v mestecu Stöđvarfjörđur, kjer smo si ogledali ogromno kolekcijo mineralov.
Ga. Petra je minerale zbirala od rane mladosti, zato ni čudno, da se jih je v tem času nabralo nekaj tisoč. Muzej, kjer je postavljena razstava, je bil dejansko njen dom. Kristali krasijo tako zunanjost, kjer je poleg mineralov mogoče najti zanimivo zasaditev najrazličnejših rastlin, kot tudi notranjost hiše, kjer je sedaj, ko je gospa pokojna, urejena spomniska soba ter manjša trgovinica s spominki.
Obiskali smo tudi majhno ribiško mestece, čigar imena se žal ne spominjam več, kjer smo pri delu opazovali ribiča, ki se je ravno vrnil z lova. Ob slovesu nam je podaril nekaj rib, ki jih je dežurna ekipa mojstrsko pripravila za večerjo.
Tistega dne smo prenočevali v Fossardalurju, v prenočičšu sredi neokrnjene narave, tako da se je v bližini pasla majhna čreda karibujev.
V sobi pa sem bila prijetno presenečena, ko sem zagledala ročno narejeno pregrinjalo in prevleke za blazine, izdelane v patchwork tehniki. Očitno imava z gospodarico enak hobi, le da je ona pri tem bolj učinkovita.
In še ena zanimivost Islandije. Ker je tam pogosto mraz, veter, dež, nimajo takšnih oken, kot smo jih vajeni pri nas, da jih lahko nastežaj odpremo. Tam imajo običajno okno izdelno iz večih delov, od katerih je možno odpreti le en manjši del, ki se ga na spodnjem koncu potisne navzven.
Zvečer se je megla celo nekoliko dvignila, tako da sva z Matejo, ko sva šli po večerji na sprehod, videli del fjorda, nad katerim smo tiste noči spali.
Preostali so še trije dnevi. Upam, da se kmalu zopet spravim k pisanju. Predvsem zaradi sebe, saj spomin v glavi bledi in delček doživetega, ki ga delim tudi z vami, ostane v trajnem spominu tudi meni.
