20. Ljubljanski maraton 2015

Lanskoletni padec s kolesom in že drugi zlom medenice, je pri meni pustil posledice. Pa ne fizične, temveč v glavi, saj se od takrat dalje ne maram več voziti v večjih skupinah. Kar naprej vidim nevarne situacije na cestah, čeprav jih mogoče sploh ni. Zato sem se vedno manj pogosto vsedla na kolo, zaradi česar pa sem bila vedno bolj slabe volje. Nekaj je treba narediti, saj bom sicer popolnoma zakrnela.

Konec julija sem se tako odločila, da se na Ljubljanskem maratonu ponovno preizkusim v polovički ter končno prebijem zame magično mejo dveh ur. Pri treningih sem se pridružila Cekinčicam, resno pa sem začela teči sredi avgusta, ko sem se vrnila z dopusta. 

Ker sem imela treninge napisane, izgovorov, da ne bi šla tečt, nisem niti iskala. Če ti že nekdo piše treninge, ne moreš vsak teden pisati, tega nisem naredila, pa tega nisem naredila,... saj bi me bilo sram... In tako sem pridno trenirala, nabirala kilometre in z njimi kondicijo.

In končno je prišel zadnji vikend v oktobru, ki bo končno pokazal, kaj sem naredila v zadnjih dveh mesecih. S Cekinčicama Ireno in Ano smo se skupaj podale na štart in bodrile ena drugo. Pazile smo, da se na začetku nismo zaletele, saj bi to pomenilo, da nas bo nekje na sredi zabilo in bi se na koncu z muko privlekle do cilja. 

Z mojim dragim sva bila dogovorjena, da me na vsakih nekaj kilometrov z bidonom počaka ob progi, da se mi ne bi bilo potrebno gužvati na okrepčevalnicah.

Z Ireno sva družno tekli celo traso in na koncu z roko v roki pritekli skozi cilj. Uspelo nama je, obe sva izboljšali svoj rezultat in končno se mi je uresničila želja, da polovičko odtečem pod dvema urama.

 Že zjutraj pa mi je junior napisal sporočilce za spodbudo :)

Ustvarjalno tekaški vikend

V soboto je naziv mojega bloga upravičil svoje ime, saj sem zato, da bi se čim bolj izognila tremi pred nedeljskim polmaratonom, cel dan ustvarjala.

V soboto sem torej izdelovala novoletne voščilnice, po dolgem času pa sem se lotila tudi fimo mase. Za enkrat pokažem eno izmed novoletnih voščilnic, obeski iz fima pa še niso za objavo, saj je potrebno delčke še pobrusiti in sestaviti.

Voščilnico prijavljam na 143. izziv Less is more.

V nedeljo sem na Ljubljanskem maratonu odtekla svoj drugi polmaraton. Prvi je bil lansko leto v Palmanovi. Čas je bil skoraj enak lanskemu (2 uri in 5 min), je pa v Ljubljani pihal močan veter, ki je zadnjih 5 km tudi v močnih sunkih pihal ravno v prsa. Pri utrujenosti v zaključnem delu proge, to nikakor ni bilo vspodbudno. Sicer pa je Ljubljanski maraton enkratna prireditev, saj te množica tekačev in navijačev kar ponese naprej, k pozitivnemu vzdušju pa pripomorejo tudi godbe, ki so postavljene na različnih koncih proge.

Takole nasmejano so me ovekovečili med 13. in 14. kilometrom.

Moja prva polovička

Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom tekla oz. da bom pretekla polmaraton, bi ga gladko malo nekam poslala in mu rekla, naj ne brije norca iz mene. Še pred nekaj leti sem namreč tek sovražila, saj me je med tekom vedno kaj bolelo. Vsekakor nikoli ni bilo prijetno. Pred petimi leti pa sem si kupila prve tekaške superge in občasno, predvsem spomladi in jeseni, ko ni bilo primerno za na kolo, tekla. To so bili kratki teki, vedno krajši od 5 km. Že lansko jesen sem teku posvetila nekoliko več časa, letos pa še nekoliko več. Povečevale pa so se tudi razdalje.

V nedeljo je padla prva polovička. V Palmanovi sem pretekla svoj prvi polmaraton s časom 2:05:07. Na polovici je še kazalo, da bo rezultat pod dvema urama, vendar je zaradi utrujenosti in drugih manjših težavic hitrost padla. Kljub temu sem z rezultatom zadovoljna. Ne glede na rezultat, pa sem bila v cilju neizmerno srečna, da sem pretekla polmaraton, saj do sedaj še nisem pretekla več kot 14-15 km v enem kosu. 

Letošnji polmaraton v Palmanovi je bil 10. po vrsti, zato smo v cilju prejeli prelepo spominsko medaljo, katere oblika predstavlja obliko mesta Palmanove.

Passo doble

Že poleti sem jo želela izdelati, vendar doma nisem imela prave barvne kombinacije perlic.

Je zelo preprosta za izdelavo. Še največ časa mi je vzelo zaključevanje laksa, saj sem tokrat uporabila nekoliko debelejšega, ki pa se raje zmuzne, zato ga je potrebno dobro preplesti. 

Ta vikend je bila Ljubljana v znamenju Ljubljanskega maratona, največje tekaške prireditve na tem koncu. Vzdušje je bilo kljub turobnemu in hladnemu vremenu fantastično. The stroy machine so s svojimi tolkali pognali adrenalin po telesu, da si skoraj poletel s štarta. Tekla sem na 10 km in bila z rezultatom 58:44 izjemno zadovoljna, saj sem še dobra dva meseca nazaj naokoli krevsala z berglami.

Dvojna doza Krasa in burje

Prva doza je bila v soboto, s kolesom. Nameravala sem se udeležiti prireditve S kolesom po Krasu, potem pa so se stvari obrnile malce drugače in tudi trasa je bila potem povsem drugačna. Start pri železniški postaji v Braniku ter najprej z burjo v hrbet proti Novi Gorici. Od tam vzpon na Opatje selo. Ko si enkrat na planoti, misliš, da je vzpona konec, vendar te za vsakim ovinkom počaka hupseček in višinci se kar nabirajo. Vso pot od Opatjega sela, skozi Kostanjevico na Krasu, Vojščico ter do Komna je burja kar pošteno pihala v prsa. V Komnu postanek za en vroč čajček, potem pa še malo gor in dol ter spust do Branika. 

tihožitje na Krasu

Za zaključek čudovitega dne pa še odlična kosilo-večerja v Dolu pri Vogljah (Krašovc, hvala za namig;) ).

Sadno zelenjavna juha

V nedeljo še ena doza Krasa ter prav tako burje. Ogled predstave in kobilarne Lipica. 

Veliko bolj mi je burja prišla do živega v nedeljo, pa čeprav sem imela na sebi več oblačil kot en dan prej na kolesu. In baje, da je pihala le "zmerna" burja.

S kolesom na morje

Končno enkrat bi lahko zase rekla, da sem imela pravi timing. Ravno pravi čas sem se sestavila nazaj, da sem lahko z BC Ladies včeraj odšla na izlet s kolesi iz Ljubljane do Portoroža. Gre za že tradicionalni zaključni izlet, kjer je na prvem mestu užitek na kolesu in nikakor ne hitrost.

Ker skoraj 4 mesece nisem sedla na kolo, bi bilo utopično pričakovati, da bom zmogla celo pot na kolesu, zato sem se odločila, da v Ljubljani prisedem v kombi k našemu "tehničnemu direktorju" ter se na kolo spravim šele v Postojni.

Udeležba se je glede na lansko leto več kot podvojila, zato so se ladies razdelile v dve skupinici in krenili smo proti morju. Predvideni postanki so bili v Logatcu, Postojni, Kozini, Rižani ter cilj v Portorožu. Spremljevalci so imeli še bistveno več postankov, saj je bilo potrebno počakati na kolesarke, posneti kakšno fotografijo, ni pa manjkala niti harmonika, ki je bila še posebej dobrodošla na vzponih.

Po malici v Postojni (takrat so imele naše ladies za sabo 50 km, pred sabo pa še slabih 80 km poti) je bil torej čas, da po štirih mesecih ponovno zajaham svojega črnega vranca. Po eni strani je v meni vrelo nestrpno pričakovanje in veselje, po drugi strani pa še vedno ni izginil strah, ki se je v meni naselil po poškodbi. Veselje do kolesarjenja je seveda prevladalo, naredili smo še eno mini skupinico in tako se je tudi zame začel pravi kolesarski izlet. Strah je kmalu izginil, ostalo je le neskončno veselje po vrnitvi na kolo, užitek v že kar kičasto lepem vremenu in čudoviti pokrajini.

Nekoliko naprej od Razdrtega smo srečali Maratonca, ki se je s kolesom že vračal z morja in naju je z Lucy ujel v svoj objektiv, v bližini Dekanov pa smo srečale še Staneta, ki se je prav tako že vračal s svoje ture do morja.

Foto: Maratonc

Na kolesu kljub tako dolgi pavzi in poškodbi nisem imela nikakršnih težav in končnih 78 prevoženih km je bil zame lep dosežek. Na koncu smo se seveda okrepčale z odličnimi testeninami, ki so padle na plodna tla.

Ker mi tudi tukaj moja ustvarjalna žilica ni dala miru, sem za vse udeleženke izdelala simbolično medaljo, ki jih bo spominjala na naš skupni izlet.

Sem že omenila, da je bilo vreme kičasto? Tukaj je še en dokaz, da je bilo temu res tako:

Plavalka :)

Zdaj lahko rečem, da sem poleg vsega, kar je našteto v mojem profilu, tudi plavalka. 

V začetku oktobra sem začela dvakrat tedensko hoditi na treninge plavanja in počasi izboljševala svojo tehniko plavanja in se vsakič naučila česa novega. Včeraj pa je bila zame, kar se tiče plavanja, nova prelomnica, saj sem se prvič kot plavalka udeležila tekmovanja. Nastopila sem sicer samo v dveh disciplinah, 50 m prosto in 50 m prsno. Pri prvi disciplini se mi nič ni poklopilo, saj mi je že na začetku nagajal nosnik in sem ga med plavanjem snela, da se mi ne bi izgubil sredi bazena. In med tem, ko sem ga tlačila za kopalke, sem se že znašla pred steno, kar je pomenilo, da sem se celo ustavila, preden sem naredila obrat. Skratka, s tem nastopom nikakor ne morem biti zadovoljna.

Mnogo bolje pa je bilo pri prsnem, ki ga tudi raje plavam, saj ga tudi bolje obvladam. Glede na to, da se še nisem naučila pravilnega skoka v bazen, sem raje štartala kar iz bazena, vendar je to pomenilo precejšen zaostanek že v samem začetku. Kljub temu sem uspela premagati dve tekmovalki. Marsikdo bi se ob tem samo nasmehnil, vendar, ko si na štartu s samimi bivšimi tekmovalci oz. tistimi, ki že nekaj let pridno trenirajo, moram biti po mesecu in pol treninga tudi s takim rezultatom zadovoljna.

Pri plavanju je na tekmovanjih še ena prednost v primerjavi s kolesarstvom: pri ženskah so kategorije enako porazdeljene kot pri moških - na 5 let. V PSLO v kolesarstvu pa poznajo le dve kategoriji, pod in nad 40 let. Tekmovalk pa je v obeh športih približno enako. Včeraj sta bili povprečno dve tekmovalki na kategorijo, kar pomeni, da sem v obeh disciplinah zasedla 2. mesto v kategoriji. 

Mislim, da se bom kar še nekaj časa zadržala pri plavanju ;)

Naj na koncu pohvalim tudi svojega 7 letnega juniorja, ki sem ga vzela včeraj s sabo na bazen. Tudi on trenira plavanje, začel je lansko leto. Včeraj so poleg tekmovanja izvajali tudi Cooperjev test, pri katerem se meri, koliko metrov preplava plavalec v 12-ih minutah. Juniorja sem nahecala, da je poizkusil. . V 12-ih minutah je preplaval 450 metrov. Z rezultatom je bila zadovoljna tudi njegova trenerka Petra, ki je bila moja sotekmovalka v disciplini 50 m prsno.