Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom tekla oz. da bom pretekla polmaraton, bi ga gladko malo nekam poslala in mu rekla, naj ne brije norca iz mene. Še pred nekaj leti sem namreč tek sovražila, saj me je med tekom vedno kaj bolelo. Vsekakor nikoli ni bilo prijetno. Pred petimi leti pa sem si kupila prve tekaške superge in občasno, predvsem spomladi in jeseni, ko ni bilo primerno za na kolo, tekla. To so bili kratki teki, vedno krajši od 5 km. Že lansko jesen sem teku posvetila nekoliko več časa, letos pa še nekoliko več. Povečevale pa so se tudi razdalje.
V nedeljo je padla prva polovička. V Palmanovi sem pretekla svoj prvi polmaraton s časom 2:05:07. Na polovici je še kazalo, da bo rezultat pod dvema urama, vendar je zaradi utrujenosti in drugih manjših težavic hitrost padla. Kljub temu sem z rezultatom zadovoljna. Ne glede na rezultat, pa sem bila v cilju neizmerno srečna, da sem pretekla polmaraton, saj do sedaj še nisem pretekla več kot 14-15 km v enem kosu.
Letošnji polmaraton v Palmanovi je bil 10. po vrsti, zato smo v cilju prejeli prelepo spominsko medaljo, katere oblika predstavlja obliko mesta Palmanove.