Islandija

Islandija je dežela ledu, ognja in vode. Je tudi dežela, v kateri verjamejo v palčke in trole. Njen čar ni v bogati arhitekturi, pravzaprav je arhitekt, ki nas pritegne, da jo obiščemo, narava. Toliko vode, slapov, ognjenikov in ostalih vulkanskih pojavov težko najdemo tako na kupu, kot ravno na Islandiji.

Kljub temu, da nisem ravno ljubitelj nizkih temperatur, sem se letos spomladi odločila, da poletni dopust preživim na Islandiji in nikakor mi ni žal. 

Potovanje je trajalo 12 dni, od tega je bilo polnih 10 dni namenjenih raziskovanju same Islandije.

Prvi dan je bil namenjen spoznavanju glavnega mesta Reykjavik. Priznati moram, da me mesto samo ni prav očaralo, saj razen znamenite cerkve Hallgrímskirkja v obliki orgel, drugih arhitekturnih znamenitosti tam ni. Pred cerkvijo stoji kip islandskega vikinga Leifa Erikssona, ki je prvi obiskal Ameriko. Lastijo si ga tako Islandci kot tudi Norvežani.

Ogledali smo si tudi rezidenco, v kateri sta se leta 1986 srečala ameriški predsednik Reagan in predsednik Sovjetske zveze Gorbačov. Hiša ni znana le po tem, temveč pravijo, da se v njej pojavlja duh deklice, ki je pred dolgimi leti živela v njej. Mi smo jo čakali, vendar se nam ni oglasila ;)

Trole in palčke večkrat uporabijo tudi v komercialne namene, tako kot so tile na njihovi najbolj trgovski ulici:

Peš cona je od prometnice ločena s prisrčnimi kolesi:

Sem že omenila, da je na Islandiji tudi sredi julija mraz? Ta dan je bilo zelo hladno, saj je poleg dežja, tudi močno pihalo, tako da mi je kakšnih 5x obrnilo dežnik, dokler ga nisem kar zaprla, saj dosti koristi od njega ni bilo. Dež na Islandiji je bolj v obliki prša, zato je veliko bolje od dežnika imeti nepremočljivo jakno s kapuco, ki jo po dežju preprosto otreseš in greš dalje. Ne pomnim, da bi kdaj že imela sredi poletja na sebi 6 slojev oblačil, pod kavbojkami pa še zimsko spodnje perilo ter na glavi kapo. Vendar šele to je bilo dovolj, da sem se ogrela.