nedelja, 02. oktober 2011

S kolesom na morje

Končno enkrat bi lahko zase rekla, da sem imela pravi timing. Ravno pravi čas sem se sestavila nazaj, da sem lahko z BC Ladies včeraj odšla na izlet s kolesi iz Ljubljane do Portoroža. Gre za že tradicionalni zaključni izlet, kjer je na prvem mestu užitek na kolesu in nikakor ne hitrost.

Ker skoraj 4 mesece nisem sedla na kolo, bi bilo utopično pričakovati, da bom zmogla celo pot na kolesu, zato sem se odločila, da v Ljubljani prisedem v kombi k našemu "tehničnemu direktorju" ter se na kolo spravim šele v Postojni.


Udeležba se je glede na lansko leto več kot podvojila, zato so se ladies razdelile v dve skupinici in krenili smo proti morju. Predvideni postanki so bili v Logatcu, Postojni, Kozini, Rižani ter cilj v Portorožu. Spremljevalci so imeli še bistveno več postankov, saj je bilo potrebno počakati na kolesarke, posneti kakšno fotografijo, ni pa manjkala niti harmonika, ki je bila še posebej dobrodošla na vzponih.

Po malici v Postojni (takrat so imele naše ladies za sabo 50 km, pred sabo pa še slabih 80 km poti) je bil torej čas, da po štirih mesecih ponovno zajaham svojega črnega vranca. Po eni strani je v meni vrelo nestrpno pričakovanje in veselje, po drugi strani pa še vedno ni izginil strah, ki se je v meni naselil po poškodbi. Veselje do kolesarjenja je seveda prevladalo, naredili smo še eno mini skupinico in tako se je tudi zame začel pravi kolesarski izlet. Strah je kmalu izginil, ostalo je le neskončno veselje po vrnitvi na kolo, užitek v že kar kičasto lepem vremenu in čudoviti pokrajini.

Nekoliko naprej od Razdrtega smo srečali Maratonca, ki se je s kolesom že vračal z morja in naju je z Lucy ujel v svoj objektiv, v bližini Dekanov pa smo srečale še Staneta, ki se je prav tako že vračal s svoje ture do morja.

Foto: Maratonc
Na kolesu kljub tako dolgi pavzi in poškodbi nisem imela nikakršnih težav in končnih 78 prevoženih km je bil zame lep dosežek. Na koncu smo se seveda okrepčale z odličnimi testeninami, ki so padle na plodna tla.


Ker mi tudi tukaj moja ustvarjalna žilica ni dala miru, sem za vse udeleženke izdelala simbolično medaljo, ki jih bo spominjala na naš skupni izlet.


Sem že omenila, da je bilo vreme kičasto? Tukaj je še en dokaz, da je bilo temu res tako:


9 komentarjev:

  1. Stvarno si imala prekrasan i zanimljiv vikend!

    Pusa:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Maja, vsa čast ti. Tak podvig, po tvoji poškodbi najbrž res ni ravno mačji kašelj. Še enkrat si dokazala, da nobena ovira zate ni previsoka. Pa seveda še na mnoge podvige (brez poškodb)!!

    OdgovoriIzbriši
  3. Pridne in vas občudujem. Po štirih mesecih pavze je takšna tura več kot uspešna.

    OdgovoriIzbriši
  4. Verjamem, da so po tolikem času bili v tebi mešani občutki in glavno je, da si na koncu uživala kolikor se le da. Bravo vsa dekleta.

    OdgovoriIzbriši
  5. Bravo in še 1x bravo. Po takšni poškodbi in tako dolgi pavzi, si več kot zmagovalka. Jaz sem bila letos bolj malo na kolesu, ker sem se bolj vrgla v tek, ampak ga kar pogrešam. Nisem "cestna", ampak "gorska" in se raje vozim po gozdu, kolovozih in ostalih neprometnih poteh.

    OdgovoriIzbriši
  6. Dobre ste bejbe ups Ladies :)
    Čestitke za vsak premagan km.

    OdgovoriIzbriši
  7. Čestitam! Po tako dolgem premoru, si zaslužiš medaljo ♥. Vreme je bilo čudovito, .... naj le traja :). Lp

    OdgovoriIzbriši
  8. Tudi od Postojne do Portoroža s kolesom ni ravno od muh. Vse čestitke. :)

    OdgovoriIzbriši