20. Ljubljanski maraton 2015

Lanskoletni padec s kolesom in že drugi zlom medenice, je pri meni pustil posledice. Pa ne fizične, temveč v glavi, saj se od takrat dalje ne maram več voziti v večjih skupinah. Kar naprej vidim nevarne situacije na cestah, čeprav jih mogoče sploh ni. Zato sem se vedno manj pogosto vsedla na kolo, zaradi česar pa sem bila vedno bolj slabe volje. Nekaj je treba narediti, saj bom sicer popolnoma zakrnela.

Konec julija sem se tako odločila, da se na Ljubljanskem maratonu ponovno preizkusim v polovički ter končno prebijem zame magično mejo dveh ur. Pri treningih sem se pridružila Cekinčicam, resno pa sem začela teči sredi avgusta, ko sem se vrnila z dopusta. 

Ker sem imela treninge napisane, izgovorov, da ne bi šla tečt, nisem niti iskala. Če ti že nekdo piše treninge, ne moreš vsak teden pisati, tega nisem naredila, pa tega nisem naredila,... saj bi me bilo sram... In tako sem pridno trenirala, nabirala kilometre in z njimi kondicijo.

In končno je prišel zadnji vikend v oktobru, ki bo končno pokazal, kaj sem naredila v zadnjih dveh mesecih. S Cekinčicama Ireno in Ano smo se skupaj podale na štart in bodrile ena drugo. Pazile smo, da se na začetku nismo zaletele, saj bi to pomenilo, da nas bo nekje na sredi zabilo in bi se na koncu z muko privlekle do cilja. 

Z mojim dragim sva bila dogovorjena, da me na vsakih nekaj kilometrov z bidonom počaka ob progi, da se mi ne bi bilo potrebno gužvati na okrepčevalnicah.

Z Ireno sva družno tekli celo traso in na koncu z roko v roki pritekli skozi cilj. Uspelo nama je, obe sva izboljšali svoj rezultat in končno se mi je uresničila želja, da polovičko odtečem pod dvema urama.

 Že zjutraj pa mi je junior napisal sporočilce za spodbudo :)