torek, 27. oktober 2015

20. Ljubljanski maraton 2015

Lanskoletni padec s kolesom in že drugi zlom medenice, je pri meni pustil posledice. Pa ne fizične, temveč v glavi, saj se od takrat dalje ne maram več voziti v večjih skupinah. Kar naprej vidim nevarne situacije na cestah, čeprav jih mogoče sploh ni. Zato sem se vedno manj pogosto vsedla na kolo, zaradi česar pa sem bila vedno bolj slabe volje. Nekaj je treba narediti, saj bom sicer popolnoma zakrnela.

Konec julija sem se tako odločila, da se na Ljubljanskem maratonu ponovno preizkusim v polovički ter končno prebijem zame magično mejo dveh ur. Pri treningih sem se pridružila Cekinčicam, resno pa sem začela teči sredi avgusta, ko sem se vrnila z dopusta. 


Ker sem imela treninge napisane, izgovorov, da ne bi šla tečt, nisem niti iskala. Če ti že nekdo piše treninge, ne moreš vsak teden pisati, tega nisem naredila, pa tega nisem naredila,... saj bi me bilo sram... In tako sem pridno trenirala, nabirala kilometre in z njimi kondicijo.

In končno je prišel zadnji vikend v oktobru, ki bo končno pokazal, kaj sem naredila v zadnjih dveh mesecih. S Cekinčicama Ireno in Ano smo se skupaj podale na štart in bodrile ena drugo. Pazile smo, da se na začetku nismo zaletele, saj bi to pomenilo, da nas bo nekje na sredi zabilo in bi se na koncu z muko privlekle do cilja. 

Z mojim dragim sva bila dogovorjena, da me na vsakih nekaj kilometrov z bidonom počaka ob progi, da se mi ne bi bilo potrebno gužvati na okrepčevalnicah.

Z Ireno sva družno tekli celo traso in na koncu z roko v roki pritekli skozi cilj. Uspelo nama je, obe sva izboljšali svoj rezultat in končno se mi je uresničila želja, da polovičko odtečem pod dvema urama.


 Že zjutraj pa mi je junior napisal sporočilce za spodbudo :)

12 komentarjev:

  1. Maja bravo.
    Zelo mi je vsec sinovo sporocilce. Pohvala gre tudi njemu za izvirnost, spodbudo in vizualnost tega sporocilca.

    OdgovoriIzbriši
  2. Maja bravo.
    Zelo mi je vsec sinovo sporocilce. Pohvala gre tudi njemu za izvirnost, spodbudo in vizualnost tega sporocilca.

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo bravo bravo! Kot strastna (no, zdajle pravzaprav bolj v teoriji kot praksi) kolesarka pa upam, da boš strah premagala in znova veselo vrtela pedala. Je pa ta strah kar tečen, ja ... Jaz sem potrebovala par let, da sem ga malo ublažila ... In veš kaj, imava isti priimek! Kakšno prijetno presenečenje ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Bravo, pa saj ni čudno, po takem lepem sporočilu, si kar krila dobila :-)

    OdgovoriIzbriši
  5. Dobro si se pripravila. Vse pohvale. Lp

    OdgovoriIzbriši
  6. MAJA ponosna sem nate!!!!
    Čestitke
    objem Tamara

    OdgovoriIzbriši
  7. Maja, čestitam!! Čudovita zmaga! Kako je pa junior pozoren fant :)

    OdgovoriIzbriši
  8. U, to je pa super novička. Čestitam!

    OdgovoriIzbriši
  9. Uh, nisem vedela, da sta za tabo dva zloma medenice :(
    Čestitam ti za vztrajnost!

    OdgovoriIzbriši
  10. o bravo, čestitam!
    občudujem vas vse na takih razdaljah, jaz sem bolj kratkoprogaš v počasnem tempu.

    OdgovoriIzbriši