četrtek, 30. avgust 2012

Schilthorn

Že nekaj let sem si želela obiskati Švico. Sprva je bila moja želja, da bi tam prekolesarila nekaj prelazov, vendar so se stvari letos nekoliko zasukale, želja o obisku Švice se mi je izpolnila, a tam nisem kolesarila, temveč sem se med drugim peš podala v hribe.



Peti dan potepanja po Švici je napočil čas, da se odpraviva proti Schilthornu, saj sva imela za to noč rezervirano ležišče v Rotstockhütte (mimogrede, to je bilo tudi edino prenočišče, ki sva ga že vnaprej rezervirala). 

Iz Interlakna sva se zapeljala v dolino Lauterbrunnen, vse do Stechelberga (922 n.m.v.), ki je zadnja vas, do katere se je še možno  pripeljati z avtomobilom. Za tiste, ki si želijo v višave na lahek način, je tam tudi spodnja postaja gondole, ki vas s tremi vmesnimi prestopanji, v dobre pol ure pripelje vse do Schilthorna, ki se nahaja na nadmorski višini 2.970 metrov. Midva sva seveda izbrala peš varianto. 


Ta predel Švice je zaradi mnogih ledenikov zelo vodnat: polno potokov in slapov, posledično tudi zelo zelen, gozdna meja pa se nahaja višje kot pri nas. 


Po dveh urah in pol hoje, ki je minila kot bi trenil, sva zagledala oba najina cilja tistega dne: Rotstockhütte in Schilthorn. To pa ni bila edina stvar, ki sva jo takrat zagledala. Pred nama se je znašel obilen grmiček poln sočnih, sladkih borovnic. Navalila sva nanje, kot da so zadnje na svetu ;)


Še slabe pol ure hoje in že sva bila pri najini koči. Tam sva odložila večji nahrbtnik ter se z le enim podala naprej. 


Prvo izbrano lokacijo za malico sva morala po hitrem postopku zapustiti, saj je žrebiček skoraj zlezel v nahrbtnik, ko nama je hotel iz njega suniti sendviče.


Kljub temu, da je Schilthorn za naše razmere visoka gora, pa je precej lahko dostopna (ne samo zaradi gondole, temveč tudi kar se peš poti tiče), saj je pot le na parih mestih bolj izpostavljena, vendar je tudi tam odlično zavarovana.



Po dobrih šestih urah skupne hoje, sva prispela na vrh. Sledilo je obvezno poziranje pred veličastno kuliso mogočnih gora: Jungfrau, Mönch ter Eiger.



Koča (težko bi  ji rekli koča, saj ni tipična planinska postojanka), je v znamenju Jamesa Bonda, saj so leta 1968 tam posneli film V službi njenega veličanstva, na kar so še danes ponosni.


Tam je že 17 let zaposlen natakar, po rodu Hrvat, ki se je zelo razveselil, ko je izvedel, da prihajava iz Slovenije. Pravi, da Hrvati tja skoraj da ne pridejo, saj je za njih predrago, Slovenci pa se najdejo tu in tam.

Po dveh urah spusta, sva bila ponovno pri najini koči, kamor sva prispela ravno pravi čas za večerjo. Koča je majhna, prijetna in domačna. Takšno pa jo naredijo tudi njeni oskrbniki, ki se imajo navado pred večerjo svojim gostom predstaviti, ko vsak izmed njih opiše naloge, za katere je v koči zadolžen.



Ponoči je deževalo in tudi jutranji pogled skozi okno ni obetal nič dobrega. A nekoliko kasnejši zajtrk ter še nekaj čakanja se je izplačalo. Oblaki so se pričeli dvigovati, dežja pa je bilo vedno manj in okoli devete ure, je le še tu in tam malo porosilo. Moča je na plano privabila cel kup planinskih močeradov.


V dolino nisva krenila po isti poti, kot sva jo prehodila prejšnji dan, temveč sva se odločila narediti krog preko Mürrna, ki leži na samem previsu.


V Mürrnu je druga vmesna postaja gondole, ki Schilthorn povezuje z dolino. V hipu sva se odločila, da si prihraniva zadnjih 400 višinskih metrov spusta ter najina kolena, zato sva se v dolino odpeljala kar v gondoli.

Za konec še nekaj fotografij narave, ki me je tam resnično očarala.







Doma sva si ogledala film V službi njenega veličanstva, se ob tem sladkala s čokolado, ki sva jo dobila na Schilthornu od prijaznega natakarja hrvaškega rodu, ter nazdravila s pivom z okusom manga oziroma pomaranče. Film je bil za današnje razmere hecen, čokolada in pivo pa sta bila odlična.


ponedeljek, 20. avgust 2012

WMSSC #111

Med pospravljanjem žehte s prejšnjega potovanja in priprave prtljage za drugi del dopusta sem si vzela nekaj časa in skupaj spravila še eno novoletno čestitko. To je šele druga letos. Če pomislim, sem jih imela lansko leto takle čas narejenih kakšnih trideset. Res pa je, da sem bila lansko leto celo poletje na bolniški in je bilo več časa za ustvarjanje.


Čestitko prijavljam na WMSSC #111, saj je narejena na podlagi njihove skice.

                                WMSC111

petek, 10. avgust 2012

Bargello

Natanko pet mesecev sem potrebovala, da sem na bargellu naredila zaključni rob. Najprej se ga nisem lotila, ker ga nisem znala narediti. Prvi zaključni rob sem namreč naredila šele pri roza odeji sredi junija. Potem pa je moralo preteči še nekaj vode, da sem se lotila zaključnega roba še na bargellu.


Če sta bila pri roza odeji le dva vogala takšna, da sem bila z njima zadovoljna, so mi pri bargellu perfektno uspeli vsi štirje :)

S tem sem odkljukala še en HDP.

četrtek, 09. avgust 2012

Narodne noše v Beljaku

Pred tremi tedni so me vprašali, če bi šla zraven, v narodne noše. V Beljaku naj bi bila prvo soboto v  avgustu ogromna prireditev, na kateri naj bi sodelovalo veliko število skupin z narodnimi nošami, zbranih iz različnih Evropskih držav. Prav dosti nisem razmišljala. Problem je bil le, ker nimam noše. Vendar se je našla dobra duša, "soseda" Ančka, ki mi je posodila svojo. Par dni pred odhodom v Beljak sem jo probno oblekla, da bi videli, če mi je sploh prav. Občutki so bili prav hecni.

V soboto se nas je zbralo za cel avtobus. Poleg narodnih noš tudi rogisti z lesenimi rogovi. Ihansko društvo se prireditve, ki je bila letos že 69., udeležuje že 30 let in so bili prvo društvo iz Slovenije, ki je sodelovalo v povorki. 




Za ta letni čas je gorenjska narodna noša nekoliko nehvaležna za nosit, saj je v njej izredno vroče. Bolj lahkotni so avstrijski dirndli...



Poleg avstrijskih narodnih noš so bili med najbolj zanimivi tudi Italijani, ki jih je bilo zaradi bližine, kar precej.




Povorka nastopajočih je trajala skoraj dve uri, mesto pa je narodne noše pričakalo z navdušenjem. 


Nasvidenje na jubilejni 70. prireditvi prihodnje leto.